Vzela sem si Čas
Zase
Končno
tudi če se le smejim sebi
in le zrem
in prištevam zamujeno
odbrano
konceptualno pretrpinčeno
nikogar več ne pustim blizu. ker za zidom ni ničesar. je nebo , ki se gleda v vodi. nikoli se ne
stakneta.
In... zdaj vsi prihajajo.
trkajo
ker vohajo moj mali patent.
ker jaz vem.
dolgo sem nabirala
zdaj pa sestavljam
Tebi povem.
danes je poseben dan.
vesela sem, da si piševa.
Če ješ vroči kruh.... dober tek.
Nekdo nekaj v meni naklepa
Nekdo Mene
srbi me krasta.
rezilo v nožnici.
(Aphra Tesla, iz pisma)
Pismo, ki je pravzaprav namenjeno pesniškemu subjektu samemu. Ta prestopa vase in izven sebe, se pogleda, pa spet stopi vase in se gleda še od tu. Z večih perspektiv kreše ideje, dokler ne pride do patenta. Prepriča me povezava (sicer dolgega) naslova s pesmijo in izvedba pesmi, ki to povezavo potrjuje (s tem pa tudi obstoj in neobstoj same sebe ...). Da se ne pletem dalje v filozofijo, ti tukaj samo še čestitam za dobro pesem,
Lucija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: (simon)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!