tisto kar se noter dogaja , v nas , je refleksija davno povedanega...zapisanega v neki drugi dimenziji, nam nedostopni skozi in preko medij

Vzela sem si Čas
Zase
Končno
tudi če se le smejim sebi
in le zrem
in prištevam zamujeno
odbrano
konceptualno pretrpinčeno
nikogar več ne pustim blizu. ker za zidom ni ničesar. je nebo , ki se gleda v vodi. nikoli se ne 

stakneta.
In... zdaj vsi prihajajo.
trkajo
ker vohajo moj mali patent.
ker jaz vem.
dolgo sem nabirala
zdaj pa sestavljam
Tebi povem.
danes je poseben dan.
vesela sem, da si piševa.
Če ješ vroči kruh.... dober tek.
Nekdo nekaj v meni naklepa
Nekdo Mene
srbi me krasta.
rezilo v nožnici.


(Aphra Tesla, iz pisma)

(simon)

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
14. 12. 2013 ob 14:12

Pismo, ki je pravzaprav namenjeno pesniškemu subjektu samemu. Ta prestopa vase in izven sebe, se pogleda, pa spet stopi vase in se gleda še od tu. Z večih perspektiv kreše ideje, dokler ne pride do patenta. Prepriča me povezava (sicer dolgega) naslova s pesmijo in izvedba pesmi, ki to povezavo potrjuje (s tem pa tudi obstoj in neobstoj same sebe ...). Da se ne pletem dalje v filozofijo, ti tukaj samo še čestitam za dobro pesem,

Lucija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

(simon)
Napisal/a: (simon)

Pesmi

  • 14. 12. 2013 ob 00:04
  • Prebrano 851 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 182.81
  • Število ocen: 7

Zastavica