Bez naslova
Kada
vjetar
nasmije se,
zatalasa
nježne
vlati trava,
i vrbovo
uznemiri
pruće,
u srcu
ustreperi
brbolj
rijeke,
misli
zaleprša
n
a
d
a
h
n
u
ć
e.
Posebna razporeditev pesmi spominja na valovanje in bilko. V njej na zanimiv način (znova) izvemo, kako eteričen je včasih navdih in kako preprosto ga je najti med neulovljivimi rečmi. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Koki
- 13. 12. 2013 ob 22:13
- Prebrano 878 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245.94
- Število ocen: 6