Načel sem prvo steklenico
z mislijo v glavi, da ta ne bo zadnja
in se nasmehnil samemu sebi,
ko sem vlival v prvi kozarec.

Pijem sam ter razmišljam
ali pa se vsaj trudim razmišljati.

Dobro vino, tole rdeče.
Slonim na oknu in opazujem
mestni vrvež, ki se odvija
pod mano.

Ubožci hitijo tja in sem,
sem ter tja,
toliko, da jim ne odpadejo noge
od vsega divjanja, ki na koncu
nikamor ne pelje.

Morda te avtobus nekega dne
zbije na prehodu za pešce
ravno, ko se ti mudi na nek
trivialen opravek.

Kako zelo bi cenil življenje tedaj?
Si zadovoljen z vsemi odločitvami, ki si jih sprejel?

Nagnem višje, da mi vino steče po grlu
hitreje, ker me je strah biti tukaj trezen.

Preveč je ljudi, preveč hočejo od mene,
jaz pa jim ničesar ne morem nuditi,
torej kaj je tisto kar iščejo?

Uteho ali samo poljub za lahko noč?

Resnica je, da vsak lahko poskrbi sam zase,
brez ostale pomoči, pomoči tistih,
ki baje da znajo deliti koristne nasvete,
a so v resnici le prazne besede katere
nimajo postavljenih globokih temeljev.

Ljudje bi se pobili med sabo, če
bi točno vedeli kaj kdo v danem trenutku
razmišlja o drugem in vice versa.

To bi sprožilo kar čudovit kaos,
ne nujno spremljan z anarhijo,
ampak preprost kaos, ko ne bi vedel
kam se obrniti po pomoč.

No ja, pa se časi le niso toliko spremenili.
Povsem smo odvisni en od drugega
pa čeprav vemo kaj storiti, vedno
potrebujemo mnenje drugega,
da nam ta pove »ja to je vredu« in
»ne to pa ne, jaz bi raje takole« ter bolj
direktni »nimaš pojma, ti bom jaz pokazal.«

Zelo malo smo napredovali.
A poglejte nas, smo pismeni.
Beremo in pišemo.
Ni nam tako hudo,
v bistvu je življenje na žalosten način zabavno.

Mogoče pa smrt ni tako daleč.

V mojem žepu je stisnjena figa.

neartist