Pošiljaš mi znamenja,
vendar jih ne vidim
(ne razumem tega jezika)
a jih iščem...
in vem da so.
Čutim...
Ker ti res si -
v jutranji zarji,
tvoj glas
v šelestenju listja,
v monotonem tiktakanju
je vsak korak,
tvoj objem,
v toplem, starem plašču.
In všeč mi je občutek,
da me spremljajo tvoje oči
v praznem svetu.
Ne bojim se več
in moja solza se posuši hitreje
kot kdajkoli prej.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!