Um – kletka spominov,

ima, kot tolažbo

robček črnih noči,

poti, ki jih boli in solzi,

oči modrih, plamenečih,

ki jih že dolgo več ni. –

Nož reže počasi,

košček po košček misli,

bolečin.

Ko poje kragulj

temno hvalnico – nad žrtvijo svojih dni;

kri že kriči,

v nebo,

v gore,

v oblake – te nekdaj sinje, zdaj črne;

Potoki teko,

ma kaj potoki – teko vele-reke;

Ura peščena pa

zrno na zrno zlaga,

ki se nikoli véč ne vrne nazaj …

4, 3, 2, 1, …

Ura obstoji,

zrno ostane mi eno,

in žarek le eden:

»Na pomlad vse cveti.«

Danijel V.