Zvečer,
preden grem spat,
najprej odmaknem pregrinjalo,
ki je krasilo spalnico čez dan.
Potem odgrnem odejo
in poravnam blazino,
da bi mi bila puhasto mehka in lahka.
Sključena obsedim na robu postelje,
ker me čaka najtežje opravilo.
Zelo počasi,
od znotraj navzven,
raztegujem
in košček za koščkom
previdno slačim svojo,
globoko samo vase zakrčeno,
od pritajenih krikov,
utrujeno kožo.
Svoje telo, kar ga je še ostalo,
položim v dlan
in pogladim tvoje besede,
ki so obtičale med rjuhami,
ki jih še nisem oprala.
Do jutra si ravno prav odpočijem,
da lahko znova poberem utišano,
odluščeno kožo
in z njo prekrijem vse,
kar se je v času belih noči
tako globoko zažrlo v moje,
do pozabe odrto telo.

Ignis