Kanček svetlobe riše na njen obraz
slike domišljije.
Prameni njenih vranje črnih las
zakrivajo boleče spomine.
Z ledom si hladi rdeče ustnice,
obolele od poljubljanja
njegove krute igre.
Veter blaži bolečine
utrujajoč njeno telo.
Misli lovi v tanko mrežo,
da jih jutri spet lahko ljubkuje.
Z blazinicami prstov
se sprehaja po ostrem robu,
brez previdnosti.
Tvega, se ustavi in premisli,
čaka da drugi bodo prišli
jo rešili.

extra