Vzklila je roža iz zemlje krvave, polne nesnage, večne predaje;

predaje v samoto, in v tej zemlji v tej moji bedi, nesnagi si vzklila ti.

Vzklila nenadno nepričakovano,

ko sem se zavzel sem pomislil ah še en plevel, plevel ki ranil mi bo srce s svojim trnjem.

A ti si pridno rasla in se mi prirasla k srcu, k srcu ki je bilo ranjeno,

ranjeno od trnjev starega plevela.

S tvojimi mehkimi lističi si me božala po srcu, celila moje rane, rene skorajda ne več razpoznavne.

In ti si rasla in rasla in rasla, postajala si večja in lepša z vsakim dnem si zrasla bližje srcu mojemu, nič več ranjenemu, srcu ki zdaj, zdaj zate začelo bo biti.

Moje srce se je razigralo, razigralo za rožo mojo, ki popek za cvet je že pognal.

Sedaj sem še le uvidel vrtnica si ki počasi odpira svoj cvet, cvet ki me ljubi in jaz njega. Vrtnica si ki je nežna zrasla brez trnjev le z cvetom ki raste le zame, ki cveti, diši, drhti le zame, zame ki te nežno, nežno ljubim, kot so nežni tvoji cvetovi.

Sedaj cvetiš, cvetiš kot še nikoli prej, ker te ljubim kot še nisem ljubil prej.

In najin cvet bo večen, večen kot najina ljubezen, ljubezen ki večno cveti

Dox