včasih imam občutek
da sem se rodila prezgodaj
v nekem mestu
kjer ne poznam nikogar
obrazi se obračajo proč
lasje prekrivajo njihove oči
mogoče se še nisem utelesila
in me njihova čutila
preprosto ne zaznajo
ko jih pogledam
ne slutim njihovega imena
ko se hočem rokovati
na dlani čutim le veter
včasih imam občutek
da sem se rodila prepozno
v nekem mestu
kjer so vsi že umrli
in medtem ko čakajo
na upepelitev
sredi cest bruhajo duše
Morbiden je ta tvoj limbus, predpekel brezdušnim dušam, ampak še kako resničen.
Lp A
Poslano:
06. 12. 2013 ob 22:53
Spremenjeno:
06. 12. 2013 ob 22:55
Mene si našla s to pesmijo, verjetno jih je še kar nekaj ''limbusnih''. Med zelo počasnim, dolgim korakom fotografirano stanje iščočega sorodne duše z besedami. Bravo.
Lp
Pi
Poslano:
07. 12. 2013 ob 15:38
Spremenjeno:
07. 12. 2013 ob 21:04
Hvala vama, Andrejka in Pi! Ljudje se res čedalje bolj zapirajo(mo) vase, težko najdemo pristni stik.
LP, mcv
urednica
Poslano:
07. 12. 2013 ob 20:55
Spremenjeno:
07. 12. 2013 ob 21:04
Zelo močna pesem, v kateri se pesniški subjekt izloči iz množice, ki jo zazna kot neobstoječo, brezimno, brezčutno. Konec pesmi deluje grozeče in sili k razmišljanju. Čestitke,
Ana
Poslano:
07. 12. 2013 ob 21:32
Spremenjeno:
07. 12. 2013 ob 21:39
O, vesela sem, hvala, Ana!
LP, mcv
Hvala, prašeg!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!