V OBJEMU CIPRESE
Mrena okoli debel,
kot naborki iz svile
objema tvoje telo,
tvoje vene
iz katerih brizga ponos
in ljubezen.
Strmiš
v pozabljeno rušo,
v žlice,
v prah.
V lubje cipres
si zataknila smisel
v barvi mavrice,
ki spominja na belo.
V morje
lovkastih isker
mečeš kocko
brez robov,
brez pik.
Večno vprašanje izida.
Prespala boš
lastno človečnost.
Med strdki.
Patetično bitje.
Zadnja omama,
nasmeh
in trzljaj.
Več, več
igel
in odmerjeni brizg
iz stenice.
Mimo čelne kosti
ujameš apel stare sfinge.
Vest si obrišeš
v oslinjeni robec.
Stran!
Rešitev uganke
je v žepu
tvojega plašča.
Zamaknjeno bitje.
Ali boš vedel,
da ti laže,
ko ti bo rekla,
da je srečna?
Ali boš vedela,
da ti lažem,
ko ti bom rekla,
da sem srečna?
Odvisno, koliko laži sami sebi verjame/š -mo.
Včasih vse, drugič nič..
lp li
lagati sebi, drugim?
osvobaja?
:) hvala za komentar li!
lp, Essentia
Tako sem jaz brala.. kot samogovor..
:)
lp li
ja, imaš prav. Zato sem zadnjo kitico malo spremenila. :)
mi je pa dalo misliti.:)
tako kot vidimo sami sebe nas vidijo drugi. Če lažemo sebi, lažemo tudi drugim.
lep dan ti želim, Essentia
Slika v ogledalu ni vedno čista, včasih jo že vlaga orosi v nekaj drugega. V sebi pa.. tam se bi moral vsak poznati do potankosti.
Opazila sem tvojo sprememebo v pesmi.
Tudi tebi lep dan
li
Točno tako, kot si napisala! Se strinjam.
:) lp,
Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 06. 12. 2013 ob 09:34
- Prebrano 771 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 251.9
- Število ocen: 11