Dan ne bi obstajal brez noči

in ne užitek brez bolečine.

Nasprotja so v ustroju vseh stvari,

potrpi, vse hudo enkrat mine!

Žalost je samo korak,

je kot sprhnela veja,

čez katero mora vsak,

ki v krošnji se s sadeži odžeja.

Tudi teh gor enkrat zmanjka

in moraš dol prek sprhnele veje,

se polomil boš, spet nova je uganka,

spomin na vrh ti novo upanje zaseje.

Končamo enako vsi - polomljeni in celi,

usoda zmeša nas v isti kaši,

pomisli, da na koncu bodo le spomini šteli,

ko otožno te odnese k Maši.

ladjar