Ti si moj vodnjak želja,

moja zarja jutranja.

Razplamtel skrite v meni si strasti,

ob misli nate,

telo mi zadrhti.

Dolgo sem samevala,

nato kot grom z neba,

se slika tvoja je prikazala.

Oči žareče,

resen obraz,

pogled nate in tvoj stas,

kot strela sta udarila.

 Mirni dnevi so odšli

odletele so prespane mi noči,

 z mislijo na tvoje prekrasne sivo modre oči .

Hrib ves  z ivjem prekrit govori,

da dotik tvoj obetajoč,

hitro odbrzel bo proč,

jaz pa čakam,

se sprašujem

 je mogoče to?

Je srce,

dolgo v samoti čakajoče,

našlo te samo za kratek čas,

da me oživi,

 ko v vodnjak želja me pahne,

daj bog se ne bom čez nekaj dni,

osamljena in sama

utapljala v žalosti.

Spanca si želim,

a ga ni in ni,

ker mi misli buriš ti.

Ne bom se opravičevala,

ker  ljubezen me je kakor puščica zadela,

od nje silnosti sem obnemela.

 Ne izkoristi te ljubezni  zdaj,

da ne izgubi nje se sijaj.

Misli kot štrene se mešajo,

kaj se dogaja?

Ne vem,

ni pomembno meni ugaja,

a bojim se močno,

da prehitro sonce

nepričakovane sreče bo zašlo.

Ko trdnjava si ,

ki mi da moč,

da srce vzdrži,

skozi te težav polne dni.

Miša Topolovec