Sanje sem imel.

Sanjal sem, da sem te odpeljal v lokal,
čudovit kotiček z prižganimi svečkami
na mizi in te so bile velike, kaj velike,
ogromne, za njih bi lahko posedel
več kot pet ali šest ljudi, a sem jo
rezerviral samo za naju, da bo vse
tako kakor mora biti za ta najin
prvi večer, ko se bova še odkrivala,
si počasi slačila vsak svojo masko;

kakšen koktejl bo potreben, da se
nekoliko sprostiva in odvrževa vse
zaščite kar jih imava pred seboj,
naj pade zid, ki sva si ga skoz leta zgradila,
videt želim tvoj pravi obraz, tistega, ki ga
vsako jutro nespočito in utrujeno umivaš
preden stopiš v svet in postaneš nekdo,
ki je malo drugačen, ker te kot takšnega poznajo.

Danes, tukaj, v tem momentu,
pa sva važna samo midva in lahko cel svet
pošljeva v kurac, če naju je volja,
ampak tega ne bova storila, ker jaz postajam ti
in ti se zlivaš z mano skupaj v eno,
pravijo, da ima dama noč moč
pa daj, da se ji prepustiva, da naju odpelje
do točke ko ne bova več znala nazaj,
da bova tipala rahlo izgubljeno okoli sebe,
da bi ujela kratek stik, karkoli,
samo, da ti povrne upanje v življenje.

Zelo se morava zgubiti preden se bova našla.

In ko se to zgodi, je ne bo lepše stvari
kot te po tolikem času zopet videti.

Brez šminke, oprana nastopaštva, se bova prvič zares srečala.

neartist