Ljubil si jo.

Tam kjer Lovčen sega za oblaki,

tvoje bose noge so teptale ostro travo,

tvoja nemalokrat lačna usta

žvižgala so tisto pravo

pastirsko pesem.

Ljubil si jo!

Na njenih se grudih hranil,

zacvetel,

a si odšel..

Ljubil si jo tako zelo,

da nevede del tebe je vzela,

niti ni vprašala ali bi smela!

Pustil si ji pol srca.

Nevidni atomi radovednosti,

koga je moč tako ljubiti,

so se krepili

in orkan neizbežnega srečanja,

postavil zdaj daleč tja,

na njo,

je moje telo.

Z golimi rokami zdaj trgam

stare ruševine nekdanje topline,

žvečim s plevelom prekrito vlažno zemljo,

ki želi skriti in zadušiti

sleherno sled za tvojim obstojem,

premetavam strohnele ostanke,

ližem jih,

da bi zaznala tvojo prisotnost,

voham hrepenenje

in srečna čutim skrito pripadnost,

vsakemu koščku nje, ki ga zaznavam.

Tvoja je bila

in bil si njeno seme.

Ljubil si jo,

zato jo ljubim zdaj še jaz...

Neni