Na prvo nianso večerne modrine

se pripne, žareča in hladna,

prameni neenako dolgih las

zabadajo v mehkobo odmaknjenosti,

od nekje sonce piha prah svetlobe proti njej,

zdavnaj že skrhanemu in žejnemu kamnu,

zdi se, da trepeta od vzdihov bledenja,

ko prihajaš domov,

odvržeš masko v umivalnik,

spereš na stotine poželjivih pogledov,

obleko z odtisi potnih dlani

vržeš v pralni stroj, brez svoje žalosti,

njo vzameš s seboj,

pokrito vso noč s koraki plesa,

jo odkriješ,

da ležeta v hladno posteljo,

v prvi jutranji sivini ugašaš,

brez oči

ob katerih postaneš vidna.

pi - irena p.