Tvoj glas žubori kot potok
ali razposajeni otrok,
ki se smeje v jasno nebo poldneva,
ki se konča ob zvenu strun kitare
pod svetlimi zvezdami,
ko me tvoja roka drži
in zardijo glavice na žitnem polju.

Gladke ceste vodijo proti cilju,
misli se prepletajo kot spletanje gnezda,
poslušava oglašanje ptic,
med brstenjem in barvanjem v zeleno
me tvoj dotik prevzame kot sončno jutro.

Vsak dan je igriv kot mravljica,
okrepčan s spancem mladega človeka.
Ko te objamem, ti skoraj polomim kosti
in vidiš ta žarek na mojem čelu,
naj se zaiskri v tvojih očeh.

ius