Pozdravljena,

obetavna pesem,

zmoti me tole:

Razvejano steblo se (EDNINA)

kot stopinje časa

prepletajo iz preteklosti (MNOŽINA)

v prihodnost.

Iz pravkar rojenega dneva

ptičje petje ovija krošnjo.

V citiranih verzih je zaznati zanimiv primer neustreznih stavčnih struktur, ki same sebi jemljejo smisel (in namen?). Namen bi lahko imele, lahko bi šlo za obratnost, za sinekdoho ali oksimoron. Pa ni videti, da bi bilo tako.

V prvi povedi pride zaradi tega do neujemanja med osebkom in povedkom: Razvejano steblo se prepletajo. Vmes so sicer stopinje, vendar so stopinje, stavčnočlensko gledano, prislovno določilo načina in zato na povedek nimajo in ne morejo imeti vpliva. Ko poskusimo zadostiti tej dokaj osnovni slovnici, pa opazimo, da poved niha tudi na semantični - pomenski ali pa, preprosteje, "literarni" ravni:

Razvejano steblo se kot stopinje časa prepleta iz preteklosti v prihodnost.

Imamo namreč dve vsebinski ponovitvi: razvejano + prepleta in stopinje časa + preteklost in prihodnost. Verzi delujejo preobloženo in morda celo manj razumljivo, neprečiščeno. Če jih poskušam(o) izpiliti:

Razvejano steblo plete stopinje iz preteklosti v prihodnost.

V drugi citirani povedi oz. verzih je semantika še bolj vprašljiva:

Iz pravkar rojenega dneva

ptičje petje ovija krošnjo.

Če skušamo odstraniti "okraske", dobimo: Iz dneva petje ovija krošnjo.

Najbrž je mišljeno, da (ptičje) petje PRIHAJA iz dneva. In hkrati OVIJA krošnjo. In tu je (pregrob?) preskok. Morda takole:

Ptičje petje v pravkar rojenem dnevu ovija krošnjo.

Še boljša pa se mi zdi varianta, ki obogati način metaforike:

Ptičje petje ovija krošnjo s pravkar rojenim dnevom.

V premislek in kot zanimivost, kako zapletene so lahko stavčne strukture in kako pri tem na pomen vplivajo besedni red, skloni, predlogi itd.