Bil je čas, ko sem bil nor,
zelo nor,
ne v vsakdanji rabi za opis
najstnikov, ki skačejo
sem ter tja in uganjajo
norčije,
ampak v pravem pomenu
besede,
totalno zmešan in nor.

Mučila me je želja po smrti.

Ta je bila tako močna,
da sem jo dejansko izkusil,
na lastni koži sem si
delal zareze in odšteval
minute, ko bo iztekla
zadnja kaplja krvi in
bom obležal,
blazen in mrtev.

Blodil sem po labirintih
in iskal izhode ter
ključe zaklenjenih vrat,
ki so me ločevale od
naslednje, višje stopnje
zavedanja in čutenja.

In ko sem naposled prispel
kamor sem želel,
sem ugotovil, da
na drugi strani ni ničesar,
le prostrane prerije in
puščave, ki se raztezajo
do koder seže oko;

nobenih zakladov,
nobenih ploskov zmagoslavja,
nobene toplote ali miline,
le mraz, ki trese kosti in
samota na vrhu gorovja
kamor sem prilezel gol
v upanju, da se ponovno rodim.

Vedno iščoč bližnjice
sem naposled po dolgi poti prisopihal
do cilja ter ugotovil,
da nisem nič drugačen,
nič posebnega,
le še nekdo, ki je
nenormalno normalen
in išče,
zmeraj išče,
vedno znova išče …

 ... zdravilo za norost človeka.

neartist