Včasih bojiš si priznati,
zakaj bojiš se ostati in
z menoj to pot nadaljevati.

In mnoge so poti, ki Te vodijo tja
le ena je pot, ki vodi z menoj
in Ti tam stojiš, Ti boš odločil,
kam, kako in kje boš hodil.

In, ko boš v dolgih nočeh se prebujal,
takrat ne boš vedel, da ne spim,
da tiho in plaho nad Teboj bedim

in takrat bom v upanju,
da ujamem Tvojo dlan
iztegnila roko v mrak in
nekje daleč slišim še Tvoj korak,
solza spomina in bolečine
po licu polzi,
Ti nikdar ne boš vedel, kako boli,
kadar ljubezni ni...

Maja Kržišnik