Ljubiti nekoga brezpogojno
je praktično nemogoče.

Ljubiti steklenico, ki
ti napaja dušo in telo,
da lažje odpreš svoje srce
svetu in širni publiki,
je lažje.

Ljubiti brez sumničavosti,
s popolnim zaupanjem v
človeka, ki nam daje srečo
na srebrnem pladnju,
je pretežko.

Ljubiti ni mala malica;
je zajeten obrok v
kmečki gostilni, ki
ga ne moremo dokončati.

Kaj potem je ljubezen?

Zaupanje,
spoštovanje,
negovanje drug drugega.

Strast?
Naslada?
Te stvari ne spadajo v isti koš.

Če sta strast in naslada
daljici,
od točke A do točke B,
potem je ljubezen mimobežnica,
ki se je ne omejuje in se
razteza mimo znanih okvirjev
v neskončnost in še dlje.

In če je ne znamo ubesediti
ali stisniti v objem,
še ne pomeni, da ne obstaja,
ker vedno je nekje blizu,
za vogalom,
za naslednjim odcepom,
v naslednjem izvozu krožišča,
na nas je le breme,
da prepoznamo pravi zavoj
in sledimo cesti
brez strahu
brez paranoje
s popolnim zaupanjem,
da slej kot prej trčimo v nekoga,
povsem naključno, ki
nas bo začaral in
nam povrnil upe katere smo
že davno pozabili,
dal moč v ude,
da pretečemo ta maraton,
ki se mu reče življenje.

neartist