Velika hiša tam sred¨ mesta,

dol ob reki nam stoji,

 v neki sobi sredi hiše,

polno mož  in žéna,

ne le skoz¨ usta govori.

Star možakar pravi prvi,

v nizkem glasu ga spusti,

pogleda divje se nakremži,

s parfumom sobo napolni.

Da osamljen ne ostane,

matrona stara še doda,

zacvrči, ko se napenja,

na svobodo pusti dva.

Pisani okusi naši,

klobasa,

zelje in korenje,

pivo,

vino,

šnops,

ni jedi le stara šola,

zrak napolni gorgonzola.

Cel orkester gromkih prdcev,

simfonijo nam igra,

v višave te odnese,

Micka solo še doda,

Janez pa takoj ji vrne,

da želodec se obrne.

Zapleši z nami drag¨ prijatelj,

treba okno bo odpret´,

Pleši,pleši! Tja do zore,

tja do konca nočne more.

Mlada Tinka je prasica,

polna dobrih je oblin,

rada vzame, rada daje,

kakšen pa zdaj njen bo plin?

Nak! Ni vsa lepota njena,

zastonj prikriva nam stvari,

zala Tinka ima strije...

in na koncu samem koncu, njene hlačke drist zalije!

Cris Hansen Smith