
Trista osamdeset godina
i nekoliko meseci,
trajao je san o večnosti.
A onda je,
odjednom,
udarom groma,
ili svirepošću testeraša,
naglo prekinut.
Način i povod,
sada ne izgledaju
nimalo važni.
I nisu.
Kao ni to,
da li je bilo razloga,
ili ne.
Tek, hrast je umro.
I njegov san s njim.
Bez neke namere.
Misel je grenka, dostikrat upravičeno in z razlogom.
Drevo ogreje dom, s pohištvom napolni prostore, na papir lahko celo zapišem pesem...BEZ NEKE NAMERE
Rada imam drevesa :) Hrast mi je eden izmed najljubših. Tudi zato, ker raste ob moji rojstni hiši.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!