Temni valoviti lasje
mi nežno padajo na ramena.
Ta lepa barva čokolade.
Poglej ga!
En koder nagajivo sili proti čelu.
Drugi ne morejo.
Na vrhu glave so speti z rdečo rožo.
Obraz je popolnoma razkrit.
Tako je gladek in napet.
Izpod na tanko oblikovanih temnih obrvi
se zrcali mladost iz velikih zelenih oči.
In ustnice! Polne, kot bi pričakovale še 100 let.
Živo rdeče barve so raztegjene v tako širok nasmeh,
da s svojimi kotički prav pikajo v rahlo pordečela, okrogla lica.
Na desni ličnici se razkazuje majhna lepotična pika.
Dva dolga, viseča uhana, ki visita z uhljev
in se v prostem padu prepletata s temnimi kodri las,
s svojo rdečo barvo dopolnjujeta rožo na glavi.
Praznovanje. Moj portret.
Všeč mi je! Vzamem ga s seboj.
S počasnimi, nesigurnimi koraki
se pazljivo spustim po lesenih stopnicah
iz podstrešja.
V kot odložim palico,
na katero se opiram pri hoji.
Razgledam se z ovenelim pogledom.
S tresočo roko skrbno obrišem prah s slike
in ga postavim pred ogledalo v veži.
Domiselna obdelava neizbežnega, ki prihaja in mu ni mogoče uteči, kljub strahu, kaj nas čaka. Iz pričakovanj kako in kaj da še bo, se zdi, da nas čas, ki preteče, prestavi iz poze pričakovanja, kaj da še bo, v stanje kako je bilo. Kot nekakšna inverzna podoba Doriana Graya, zato prav nič grozljiva. Nasprotno. Celo vabljiva.
Poslano:
01. 12. 2013 ob 18:47
Spremenjeno:
07. 02. 2014 ob 21:37
V sanjah sem jo iskala,
a verjeti nisem upala
in zdaj - zdaj tu je pristala...
pod mojim imenom
podčrtanka!
Hvala!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!