Od nekje sem priplavala,

neznana sama sebi,

zajedla telo,

krotila njegove ude,

še se borim z možgani,

zakrivajo mi bit,

da se sprašujem do njihovega konca

od kod in kam,

kdo in čemu sem,

nedelujoči me pokrijejo v živem bitju

kot debela izolacija, prikujejo na

čakanje, da me

mrtvi osvobodijo,

zaplujem v novo obleko, 

še dobro, da sem brala pesmi,

morda mi razmišljanje ob njih

kupi  lupino z večjim volumnom,

lepšega planeta mi ne more,

sem mislila,

dokler nisem videla Pandore,

tako omejena 

z zaporom človeka.

pi - irena p.