stojim na zemlji
govorim v veter
besede srečajo oblake
in se ogledujejo
v kapljah dežja
ki nikoli ne bodo
dovolj težke
srečale bodo perut
dovolj mehko
in dovolj trdno
za pristanek
ko bom stala zunaj
in videla skozi skorjo
zemlja je presuha
da bi popila misli
zato govorim vetru
ki ovije vsak vogal
in si utre pot
na drugo stran
Verba volant, scripta manent ...
Super pesem, Mcv.
Lp A
Govorjenje v prazno je lahko tudi zanesljivo pošiljanje sporočil skozi vetrov eter ... Pesem mi deluje melanholično, skoraj resignirano, všeč mi je - zmoti me edino zaključek, v kateri je človeška vest - po kateri se da slutiti, da so sporočila nekakšni očitki ... morda bi bilo za pesem boljše, da ostanejo besede sporočila po tej plati nedefinirane. Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala, Andrejka!
Ana, hvala za komentar in nasvet. Bom poskusila kaj narediti v to smer.
LP, mcv
Tvoja rešitev mi je všeč, pesem pridobi - čestitke,
Ana
Me zelo veseli! Hvala,
mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!