Ležem na vtisnjen kolovoz,
se oprimem trave v sredini,
da me ne odpiha s smeri,
ki se stara na njem
sem in tja.
Nočem več v križišča,
ne zaupam kapelicam
in možem, ki zalivajo
plastične lilije.
Ostajam v znani kotanji
s postalimi mlakami,
vse kačje pastirje poznam,
roje mušic imam preštete,
vem kje je blato najmehkejše
in kje kolo vprežnega voza udari v kamen.
Nočem na široko cesto,
visoke pete me pohodijo,
kravate stisnejo pas,
zavežejo usta, dušijo.
Asfalt ne potrebuje hrane,
le vonj človeka podiha.
V bistvu se po takšnem naslovu in zadnji kitici pesem prebere kot zgodba. Ne moremo se otresti, sicer dobre namere, (a v literaturi ni ravno nujno), da VSE povemo. Tako potem zamudimo priložnost, da (preprost?) dogodek pregnetemo v široko metaforo.
Saj vem, da si potepuški pes (ali psička) tudi zasluži zgodbo, toda na omenjeni način (spremenjeni zorni kot = sprememba naslova in sekanje zadnje kitice), bi pes ali psička še vedno imela svoje novo kočico v pesmi, le-ta pa bi se precej razširila. Tudi za ljudi....
Poslano:
28. 11. 2013 ob 09:11
Spremenjeno:
28. 11. 2013 ob 09:12
Hvala, Peter. Naslov bi lahko bil tudi Mačeha.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!