Njeni lasje so bele nežne niti

že zdavnaj razpočenega kokona sviloprejke,

njena koža je prosojna tančica

že zdavnaj ovdovele neveste,

ko se v njenih očeh utaplja modrost stoletja.

Na njenem orlovskem vrhu nosu 

slonijo naočniki Agathe Christie,

v njenih krhkih ušesnih školjkah 

šumijo napol pozabljene zgodbe,

ki jih njena tanka pogreznjena usta

lahko zaupajo le še malokomu.

Njene utrujene dlani

prekladajo samoto iz dneva v dan,

ko ji čez telo potujejo sence večnosti.

Marko Skok - Mezopotamsky