Brez milosti

ali izbire

se kotali

po blatnem cestišču.

Obglodani čevelj

brez para,

se staplja v sled dveh koles.

Ne vidi skozi pest mraka,

členki mrtvijo od jeze.

Na majavem odru,

v glavni vlogi,

drugo dejanje.

Brez milosti

ali izbire

pobira razvlečene sanje,

potiska jih v žakelj,

žebljem reže nožice

in s hitrim mežikom

polni sredice.

Dlan se odpira,

sprijazni se s težo oblaka,

med prsti povalja meglico.

Za lopo je potok,

vanj kot breza

potaplja svoje žlice.

Izmije blato iz korenin,

podkovani podplati

je ne smejo tiščati.

Lesen oder,

brez zakulisja.

Po zadnjem dejanju

v zavest lastnega aplavza

pade zavesa

v nemilost.

Martina Pavlin-Essentia