Ko so kmetje pospravljali zadnje žito

si odšla, brez slovesa in besed.

Verjel sem da se vrneš, kot si obljubila

tako mi je ostal le trenutek ko si izginjala v daljavi.

Čakal sem klice ali pisma kje si, kako živiš

a bila je le tišina in praznina. Ki je bolela.

Ostal je grenak spomin , kako sem te držal 

za roko. Morda bi moral močneje stisniti, da bi razumela.

S časom je spomin zbledel, celo izginil

kot poletje, pomlad , jesen in zima že petindvajsetič.

Ne bi te več prepoznal , saj sva stara in zgubana

a trenutek ko sem zadnjič držal tvojo roko je mlad.

Miro :