~ resnična zgodba ~

Prišla je – tiho in neopazno,
Da nam naredi življenje blazno,
Prekleta prasica –
Alzheimerica.

Prišla je – hudobna in neozdravljiva;
Ostala je v njem – zla in nedoganljiva
Kot stekla lisica –
Alzheimerica.

Po koščkih nam je jemala očeta,
Moža, tasta, dedka, ko tekla so leta,
Nam pljuvala v lica –
Alzheimerica.

Je vzela spomine, ljubezen in znanje,
Ukradla zaupanje in spoštovanje,
Pošastna klica –
Alzheimerica.

Nekje pod plesnijo njeno gnilo
Je bistvo človeka molče utonílo.
A kot da še to ni dovolj, je pustila
Nam prazno lupino, da rana celila
Še dolgo ne bo se. Da vsak preblisk
Se vsidral v srce bo kot ranjen otisk,
Zlohoten namig, kaj vse bi bilo,
Če ne bi ga zmlela z železno rokó
Ta prekleta prasica –
Alzheimerica.

Aleksandra Kocmut - Kerstin