Med polizan s kosmatim jezikom,

sredica prepojena z žoltim maslom

cedečim skozi vse pore,

žarkost pušča grenak okus.

Razmočena od pljunkov

z grobo krtačo čistim besede,

davno zasušene v skorjo.

V prazno odpiraš usta,

dah zaudarja po postanosti

zvokov prilepljenih za zobe.

Brez sveže vode ne morem sprati dneva,

brez svežega vetra ti ne morem

prevetriti besednjaka,

zaklenil si okna in vrata,

obtičala sva v kosu,

ki se drobi v plesnive drobtine

na tla, kjer domujeva,

njihova trdota rojeva brezbrižnost.

Prazna je vreča z moko,

drva so zdavnaj odgorela,

le mraz si še deliva

in votle poglede obrnjenih žepov,

niti zrna saharina,

le rovača v desni roki,

da ne utonem v kalnosti,

podam ti levo

skozi vso navlako med nama.

pi - irena p.