bučanje stiska moja ušesa
moram reči
da mi je pravzaprav
tako kar všeč
še veter manjka
da bi odpihnil
te zaprašene misli
pomarančni sok se cedi po mostu
v zatemnjeni reki
se utapljajo luči
niso same
toliko neba je v vodi
(toliko kot neodkritih zvezd)
potopljenega v pozabo
na prav poseben način
kot morska mina -
čaka da se spet skloniš čez gladino
in nastaviš odsev svojega lica
da ga oplaznejo valovi
jutri je nov dan
in če sem že začel
bom tudi končal
vsaj žejni ne bomo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: prašeg
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!