Z roko obrišem prašno okno

stare zapuščene hiše.

Pokukam vanjo.

Oblivajo me božanski odtenki

prelivajočih se tonov znane slike.

Pri topli krušni peči sedi ded, s pipo v roki.

V raspadajoči pleteni korpi,

ob njegovih, s povoji povitih nogah,

čaka kup razsekanih drv,

da zagorijo v peklenski ogenj.

Kot kosmi puhaste vate,

se lepi name občutek toplote

rdečih in oranžnih presketajočih

ognjenih krempljev.

Zaslišim glasbo,

ki se tiho razlega iz sosedne sobe,

iz katere ta hip pripleše babica,

v dolgi obleki barve sinjega neba.

Lepa je kot Vila.

V rokah drži sveže pečen ,domač kruh,

povit v snežno bel prtiček,

ki ga uporablja samo za praznike.

Vesela je, kot bi pripravljala božično večerjo.

Omamni vonj mi začepi razširjene nosnice

in napolni prazen želodec z občutki domačnosti.

Zebe me. Šibijo se mi kolena,

a še vedno kukam v toplo notranjost.

Notranjost, ki si je neskončno želim.

Bojim se, da me bosta opazila.

Pri vratih se oglasi nemirni zvonec.

Okamenim.

Stojim kot kip v svoji ledeni neskončnosti časa.

Nestrpnost in radovednost mi razjedata omamljene občutke.

Znova obrišem prašno šipo.

Skozi vrata pridrvi šest majhnih,

nasmejanih otrok,

v spremstvu staršev.

Razvname se veselje.

Zagledam jo!

Majhno deklico v toplem, rdečem plaščku,

ki teče k dedku.

"Moja princeska!"

Prižame jo k sebi in jo poljubi.

V hipu me objamejo krvave roke zakoreninjene bolečine.

Neznana sila me požene v tek,

premražena planem skozi vhodna vrata...

TUKAJ SEM!

A si le z grenkim okusom v ustih,

v nemi prisotnosti pajkov in prahu,

obrišem staro pajčevino z obraza.

Neni