Nepristransko

odrezan kos pite.

Poletne sape

zibajo

tuja telesa.

Zasenčene brazde

hladne jeseni,

božajo mlečne mehurje.

Zlizane misli potokov bežijo

v kup peska pred hišo.

Oči,

uprte v tla,

hrbtenica se

klanja zemlji.

Ko v gobelinu niti sivijo,

citre pozvanjajo,

ujete med zvitke.

V  členke narisane

mreže,

breg preoranih kolen.

Par jajčnih lupin,

ujetih med brazde,

na odru

drugo dejanje.

Sluteče minevanje

krožnih poti,

v lubje ujet

Mačehovski pridih časa.

Doba, ki zaznamuje

čar biti.

Dostojanstveno se klanjam tvoji podobi.

Martina Pavlin-Essentia