Se spomni takrat me, ko bom ostarela,

ne pusti me same, ko bom ovenela.

Ko roke okorne in rahlo tresoče,

ne bodo več zmogle urediti čistoče.

Obljubi mi danes, da mi stal boš ob strani

in dovolil ne boš, da bi živela v osami.

Ko glas bo tresoč, korak pa počasen,

obraz razbrazdan, pogled pa nejasen.

Ko zrla v daljavo bom z medlim pogledom,

se ozrla ne bom več za vsakim neredom.

Ko prežeta s spomini bom tiho sedela,

minute obstoja, potihoma štela.

Le tvoja mi dlan bo vse pomenila

in topel pogled mi vrnil bo krila,

da tiho in mirno se bom poslovila,

zaspala za vedno in si odpočila.

Antonija