Črn tolmun, deroča reka,
na očeh zelena mrena.
Zlate ribe, smrt v drevesu:
siv, upognjen v svetem besu
melje mlinar brez imena!

Modro čakajo doline
v prazni ječi med gorami.
Slep se v noč prevesi dan,
lačna plane jata vran,
a vrag zaspi na trdi slami.

Ko je dež umil poletje,
v črni vodi se predrami
nežnih prstov tanka svila,
da dobijo sanje krila,
da ugasne čas v omami.

"Nisi duh in nisi vila,
v tvojih žilah teče kri!
Moja žametna igrača,
pod lasmi živi krastača:
volk se plena veseli."

Vranci z grivami do tal,
konji s tihimi očmi
dirjajo po gladki koži!
Mokri gobci - ostri noži
grizejo meso s kosti.

Ej vihar, nemirna ptica,
smej se, mlinar, skrivaj greh!
Črvi spijo v rečnem blatu,
ustnice na belem vratu
in venec v skuštranih laseh.

Dani Bedrač