
Udomačila sem se
na hrapavi skali,
razjedeni od vode,
od zraka,
od neurij,
grizem krekerje
in gledam gladino,
kako drsi naprej,
kako ptiči
ko urno preletijo
in zagrabijo žrtev.
Od daleč
se blizu ne vidi,
a vem,
da nizka voda
postaja hitra tarča
za male ribe
od velikih kljunov.
Iz miru na skali
se okolica oglaša
s svojim vsakdanom,
a ti si polna svojih doživetij,
ki jih v teh trenutkih
hraniš kot brezčasovni občutek
pomena, da si del vsega,
čeprav okolica ne vidi
kipenja tvojih misli.
Polna svetlobe
je nočna luna
in pusti sanje,
da tečejo
in tečejo
do novega jutra,
ko vse se bolj resno zdi,
in videl boš,
svetloba je dar,
ki ga nebo poklanja
tistim, ki vidijo.
hope
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!