(mati mojega očeta)
V senci večera je ugasnila luč.
Uspavala je sanje
zasidrane v žimnico
in pripete na vročo opeko.
Le tako se je grela.
Otroke je kar v predpasnik rodila.
Sama.
Po sapi vetra dišale so rjuhe.
V sobani- pod prsmi
je nosila enajstero otok.
Kako rada bi jim dala več
kot je imela.
Pod isto streho
se je grela živina,
njen dih je bilo drugo ognjišče.
Pikaste lonce je polnila
s toplim mlekom.
Kaplje so škrabljale
v blazino iz slame,
ko so bosi pastirci
morali teči
čez hrib.
Le otrok je zajokal na glas
in pes je zalajal v uti.
Želela je dati več
kot je imela.
Rodovitni vrtovi samevajo
v bregu.
Zdaj zemlja počiva
v njenih dlaneh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!