Na odru
globoko vdihnem, že petič danes,
da bi pomirila tekoče živce,
ki mi bežijo izpod navideznega peresa in papirja …
ne smem (si) priznati, da sem izgubila
potem bi izginila
še zadnja lučka
… (izdih)
in ubiti in zbežati
mi kriči iz navideznega!
… navideznega zaslona
skrij se v omaro
skrij se!
da te lučka ne bo več videla
in se ne boš rabila pretvarjati …
da je maska še na svojem mestu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 16. 11. 2013 ob 13:36
- Prebrano 599 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 165.89
- Število ocen: 7
