Že dlje časa ponoči ne spim dobro.

Valjam se po postelji in premlevam

vedno iste, postane misli na pomečkanih rjuhah.

Zgrbančena koža je

neenakomerno razvlečena čez kosti,

udrta pod očmi

in boleče napeta čez čelo in prsi.

Težko zaspim, težko se zbujam.

Dan in noč se zlivata

v eno samo mlahavo časovno gmoto,

brez jasnih trenutkov,

v katerih bi začutil razlog, da vstanem,

in da odlepim boleče veke s črnega ekrana pozabe.

Sam sem, strahotno sam in utrujen,

v trenutku, ko bi rad zajel zrak

in prestopil iz niča v nekaj,

česar več ne prepoznam in kar ni več moje.

Oblačim si ponošene obleke s prekratkimi rokavi,

z boleče ukrivljenim hrbtom vlečem nase sprane nogavice.

Še spodnjice mi niso več prav.

Ohlapno mi visijo z bokov in lezejo čez kolena.

Jutranja kava je plehka in prežgana,

da me grebe v grlu in sili h k suhemu kašlju,

ne da bi mogel izpljuvati izsušene ostanke iz svojih pljuč.

Moje telo je težko in okorno.

Odrevenelost v glavi me zanaša pri vsakem koraku.

Le medlo se spominjam njenega nasmeha,

ki mi kot premočen akvarel polzi čez obraz

in se boleče zgošča globoko vame ,

v en samo zakrčeno tišino,

ki se je ne morem znebiti.

Ignis