ko je raztegnjena čez okvire zavedanja

in se temina

vleče skozi goloto drevoredov

V eno je zlizana z asfaltom

ki vznika iz zavese brezpotja

in razkriva njene podobe

Noč ne prenese takšnih vdorov

zato tik za mojim hrbtom

spet plane izza debel

in zapolni prostor

S temačnimi prsti

sega vame

želi se preriniti v plesno dvorano

in zadušiti lestence

A vonj poljuba prežarja

grabežljive roke

plašč črnine

sproti izpareva

Vendar

tu je

noč

vseprisotna

neizbrisljiva

Zaman drseči koraki po parketu

zaman šibki prodori žarometov

ki z jeznimi pestmi

zamahujejo v prazno

Noč potrpežljivo čaka

da ugasnem luči

Milan Novak