Grmičevje skriva oči rdečih jagod v travi,
bližajoči hrup kopit zamaje listje,
sklonim se k odkritim sadežem,
privršijo čudni zvoki,
mati preglasno zavpije:
Reka, ki teče, beži!
In umolkne dolgi i,
kakor odsekan od življenja.
Strah poišče korenine las,
skoči v noge, jih požene v beg,
a mokasini so le druga koža,
obe potrgani me ustavita pred strmo skalo,
po dolini pleše oranžen vsejedec
s stotimi jeziki, ki jedo vigvame,
golta režeč obraz totema v dimu,
požira svet prežet s kriki,
jokom in rezgetom.
Spustim se k potoku proti vasi,
spodrsne noga v blatu, ki utaplja vse,
za lase grobo povlečejo nevidne roke
pod pogledom nepobarvanih oči,
morda je bel bizon, pomislim.
In že sem Luisa,
čistim bordel,
od teme do teme,
v vogalu redkejše
zagledam znano senco,
Sivi volk, si ti,
šepnem robu ceste,
za vrečami smeti,
pogleda z votlimi očmi
preko prazne steklenice,
ob praznem telesu,
ostal je tam, kjer se igrajo divji konji,
v črnem vranu preletava pogorišča,
lovi davno odpihane kupčke pepela,
veter še zavija
spomine in jih odnaša,
kdaj pa kdaj zatuli za vogalom
razpadajoče hiše rdečih luči
na Dvainpetdeseti ulici,
nekje v preriji mu pritegne
star, koščen kojot,
ob reki, ki teče
in nosi fantomske kanuje
polne izgubljenih duš
brez domov.
Poslano:
13. 11. 2013 ob 08:28
Spremenjeno:
13. 11. 2013 ob 18:06
Jako lepo, Pi!
Hvala, Jagoda :)
Poslano:
13. 11. 2013 ob 19:56
Spremenjeno:
14. 11. 2013 ob 03:18
Kar precej baladnosti, res, neke skrivnostne indijanskosti, kot kakšen road movie proti kanjonu (neke) reke.
Vsekakor drugi del ilustrira ameriškost in njihov odnos do staroselcev, kot ga pač razumemo mi in tako vsa pesem počasi, kljub daljavam, ki jih "opisuje", prerašča v metaforo minljivosti, in kako smo (pravzaprav kar vsi in to od prvega dne) pregnanci, tudi če bivamo "na svojem".
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!