Grmičevje skriva oči rdečih jagod v travi,

bližajoči hrup kopit zamaje listje,

sklonim se k odkritim sadežem,

privršijo čudni zvoki,

mati preglasno zavpije:

Reka, ki teče, beži!

In umolkne dolgi i,

kakor odsekan od življenja.

Strah poišče korenine las,

skoči v noge, jih požene v beg,

a mokasini so le druga koža,

obe potrgani me ustavita pred strmo skalo,

po dolini pleše oranžen vsejedec

s stotimi jeziki, ki jedo vigvame,

golta režeč obraz totema v dimu,

požira svet prežet s kriki,

jokom in rezgetom.

Spustim se k potoku proti vasi,

spodrsne noga v blatu, ki utaplja vse,

za lase  grobo povlečejo nevidne roke

pod pogledom nepobarvanih oči,

morda je bel bizon, pomislim.

In že sem Luisa,

čistim bordel,

od teme do teme,

v vogalu redkejše

zagledam znano senco,

Sivi volk, si ti,

šepnem robu ceste,

za vrečami smeti,

pogleda z votlimi očmi

preko prazne steklenice,

ob praznem telesu,

ostal je tam, kjer se igrajo divji konji,

v črnem vranu preletava pogorišča,

lovi davno odpihane kupčke pepela,

veter še zavija

spomine in jih odnaša,

kdaj pa kdaj zatuli za vogalom

razpadajoče hiše rdečih luči

na Dvainpetdeseti ulici,

nekje v preriji mu pritegne

star, koščen kojot,

ob reki, ki teče

in nosi fantomske kanuje

polne izgubljenih duš

brez domov.

pi - irena p.