Nekje na pol poti

so skopnele besede.

V senci nepremočljivega plašča

se je zasukal na peti,

popravil ovratnik dedove srajce

in šel.

S sklonjeno glavo,

kot pribita s klofuto,

je obsedela za mizo.

Na podboju zaloputnjenih vrat,

brez besede, pozdrava,

je štela preživete minute.

Odtise ponošenih škornjev

bo prekrila belina zapadlega pršca

in njene stene bojo ostale brez slik.

Na mizi je krožnik.

Ker ga čaka.

Da pride.

V pozdrav kliče njegovo ime.

Martina Pavlin-Essentia