Znotraj brez
Predvčerajšnjim, še pred dopoldnevom, se me je nekaj
dotaknilo
in preko noči sem postal čuden
Pa sem se vprašal, bilo je povsem nagonsko
čemu vsa ta stoletja čemenja
v čakalnicah brez oken in vrat
Kaj imamo od tega? Mokre nogavice in slane pašnike
kepe znoja, ja, in sploh se ne vrti
In bog – to Čud(n)opisje, ki vedno zamuja vlake
je ob kupih kosti tiho kot rit
Človeške limuzine brez voznikov se postavljajo v vrste
za medalje iz strupenih alg
Zdi se, kot da se rojevajo s pestmi naprej
in ko opazujem njihovo naphano hojo
mi tisočletni vozni red
v naveličanih očeh brni
kakor v neskončnost zlajnana pesem
sužnjev
urednica
Poslano:
10. 11. 2013 ob 20:53
Spremenjeno:
10. 11. 2013 ob 23:34
Najraje bi napisala takole - pesem, ki ne rabi komentarja in utemeljevanja, zakaj je dobra. Pa ne smem.
Z vsiljevanjem moje lastne intrepretacije bi jo pokvarila, zato se bom temu v velikem loku izognila. Pesem z mojstrskim ( nekako odmaknjenim) prijemom obračuna z današnjo konfuzno družbo, v kateri prosperirajo brezčutni grebatorji (limuzine brez voznikov) ... pesniški subjekt, ki se mu "strga", je pa lepo ogledalo vseh nas, ki sedimo v naslonjačih in ne gremo na ulico, ko je treba.
Torej, močna družbenokritična pesem.
lp, lidija
Poslano:
11. 11. 2013 ob 09:23
Spremenjeno:
11. 11. 2013 ob 09:24
hv. ja, tudi sam imam solzo, ki jo največkrat ožemam.
bom za hec pojasnil čas na začetku pesmi. tisto preddopoldne je l.s.
hodil po dveh in pol. :)
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
- 10. 11. 2013 ob 12:19
- Prebrano 949 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 488.45
- Število ocen: 13