Znotraj brez
Predvčerajšnjim, še pred dopoldnevom, se me je nekaj
dotaknilo
in preko noči sem postal čuden
Pa sem se vprašal, bilo je povsem nagonsko
čemu vsa ta stoletja čemenja
v čakalnicah brez oken in vrat
Kaj imamo od tega? Mokre nogavice in slane pašnike
kepe znoja, ja, in sploh se ne vrti
In bog – to Čud(n)opisje, ki vedno zamuja vlake
je ob kupih kosti tiho kot rit
Človeške limuzine brez voznikov se postavljajo v vrste
za medalje iz strupenih alg
Zdi se, kot da se rojevajo s pestmi naprej
in ko opazujem njihovo naphano hojo
mi tisočletni vozni red
v naveličanih očeh brni
kakor v neskončnost zlajnana pesem
sužnjev
Najraje bi napisala takole - pesem, ki ne rabi komentarja in utemeljevanja, zakaj je dobra. Pa ne smem.
Z vsiljevanjem moje lastne intrepretacije bi jo pokvarila, zato se bom temu v velikem loku izognila. Pesem z mojstrskim ( nekako odmaknjenim) prijemom obračuna z današnjo konfuzno družbo, v kateri prosperirajo brezčutni grebatorji (limuzine brez voznikov) ... pesniški subjekt, ki se mu "strga", je pa lepo ogledalo vseh nas, ki sedimo v naslonjačih in ne gremo na ulico, ko je treba.
Torej, močna družbenokritična pesem.
lp, lidija
hv. ja, tudi sam imam solzo, ki jo največkrat ožemam.
bom za hec pojasnil čas na začetku pesmi. tisto preddopoldne je l.s.
hodil po dveh in pol. :)
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
- 10. 11. 2013 ob 12:19
- Prebrano 1054 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 488.45