Prihodnjo jesen boš pogrešala zloge,

ki v letošnji megli ti slike modrijo,

čeprav v mirovanju betežno molčijo

in zdi se, da nimajo več prave vloge.

Ko spet bo november in mrzla Ljubljana,

bo list nepopisan in knjiga zaprta,

obraz tvoj negiben, prerokba prezrta,

odmaknjena pesem nikoli prebrana ...

Svet danes umira v spoznanju besede,

ki moča jesenska ji smisel izpira,

zasenčena zloba trasira pot bede.

Belina v odmiranju lic ne izbira.

Z jeseni se v zimsko brezčasje presede,

vse, kar si pisala, v praznino izpira.

Lidija Brezavšček - kočijaž