Rastem.

Odraščam

iz velikega otroka

v majhnega človeka,

vijugam med mislimi

ljudmi, s katerimi

se vsakodnevno srečujem,

mimo katerih ovir

se premikam

z besedo dan

ali noč,

v upanju,

da bom čimprej

prišla mimo.

Ta mali človek

zdaj smuka

v samoto,

bežim iz hrupa

in kolektivnih zabav,

v njih sem se tako vedno

počutila sama.

Nekaj srečanj je svetih,

kamor vedno pojdem,

nekaj ali največ

pa takšnih od katerih

z največjo hitrostjo

grem mimo.

In mislim,

da ne bom odraščala več,

da do sedaj je bilo tisto,

do koder je šlo.

Zato ostajam majhen človek

v svetu pretkanih velikanov,

ki se igrajo z usodo ljudi.

IŽ-lev