Sentenca
Zaklenem svoje malo domovanje,
še prej ugasnem luč, pokrijem sanje,
pobožam v kotu malega medvedka
in vse odvija se spet od začetka.
Prijateljev ni več. Bog ve kje so.
Poslušam tisto znano melodijo.
Ljudje, joj, poldan bo, hitijo
in zgubljajo se v brezoblično dno.
Vonj mesta in asfalt in kažipot.
120 km je do meje.
Lahko bi šel drugam, saj vem za pot
a tukaj koder šel bom sonce greje.
Na vrtu v senci ob mogočni vili
sedi udobno zleknjena in zapeljiva,
ko moj pogled na hitro tja poškili
nasmehne se bohotna in mamljiva.
Izumetničeno našobi sladka usta,
na pol nasloni se na naslonjalo.
Poletje šelesti, saj smo avgusta
in nekaj dni še do jeseni je ostalo.
Pomaham iz navade kakor vedno.
Nasmehne spet se, ustnice v poljub …
Ta zaigran prizor, ki se ponavlja redno
je kakor v vino spretno zmešan strup.
Še vidim jo, ko ji lakaj postreže,
zapet do vrha togo kot pingvin.
En srk iz čaše, potlej se uleže
in v ustih slastno požvrkljava gin.
Jesen je. Siva, mrka. Dnevi kratki.
Brezbrižno zrem v temo tja preko streh.
Spomini so bili, medeno sladki
in stkana zgodba polresnična v greh.
še prej ugasnem luč, pokrijem sanje,
pobožam v kotu malega medvedka
in vse odvija se spet od začetka.
Prijateljev ni več. Bog ve kje so.
Poslušam tisto znano melodijo.
Ljudje, joj, poldan bo, hitijo
in zgubljajo se v brezoblično dno.
Vonj mesta in asfalt in kažipot.
120 km je do meje.
Lahko bi šel drugam, saj vem za pot
a tukaj koder šel bom sonce greje.
Na vrtu v senci ob mogočni vili
sedi udobno zleknjena in zapeljiva,
ko moj pogled na hitro tja poškili
nasmehne se bohotna in mamljiva.
Izumetničeno našobi sladka usta,
na pol nasloni se na naslonjalo.
Poletje šelesti, saj smo avgusta
in nekaj dni še do jeseni je ostalo.
Pomaham iz navade kakor vedno.
Nasmehne spet se, ustnice v poljub …
Ta zaigran prizor, ki se ponavlja redno
je kakor v vino spretno zmešan strup.
Še vidim jo, ko ji lakaj postreže,
zapet do vrha togo kot pingvin.
En srk iz čaše, potlej se uleže
in v ustih slastno požvrkljava gin.
Jesen je. Siva, mrka. Dnevi kratki.
Brezbrižno zrem v temo tja preko streh.
Spomini so bili, medeno sladki
in stkana zgodba polresnična v greh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 06. 11. 2008 ob 16:51
- Prebrano 976 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 329
- Število ocen: 9
