Nagneš glavo,

z nje polzijo vlažni pogledi,

dobijo darovano pomilovanje,

zavijaš se v  žalost in nemoč,

grejejo te delavne roke,

tvoje so v žepih,

ki ti jih polnijo drugi,

za usmiljenje, ki ga prodajaš

brez stojnice,

kapljajo novci v škatlo ob nogah,

ki ječi za vbogajme.

Hladna stopim preko nje,

čez korak in pol

me nekje v želodcu

zgrabijo roke sočutja,

iztisnejo misel,

da ni vse dano samoumevno,

nikoli ne veš kaj nosi čas

v svojih malhah,

vzvratno seže roka

in še enkrat več zažvenketa,

bog ti daj dobro,

a tudi name naj ne pozabi!

pi - irena p.