Še vedno me kaj začudi,
očaran nad napevom nežnosti:
omamen ritem me ponese navzgor
v strmine, v višine vse do sonca.

V ta svet na drugem bregu
so položena vsa hrepenenja,
predstave o smiselnosti vsega
s krikom olajšanja nazadnje.

Obarvano listje šumi pod stopinjo,
veter odnaša besede z ustnic,
ob vznemirjenju mi zastaja dih,
prepoveš žalost in oblake na nebu.

Na koži čutim rahel dih,
utonem v pozlačeno tišino
s prijetnim bremenom ugodja.
Skrivam biser, ki ga skušajo ukrasti.

Bodo reke res tekle nazaj?
Ne mislim na jutri in pojutrišnjem,
na to, da bo enkrat umrla zadnja misel
in ničesar ne bo več, le brezkončnost.

ius