ODHAJAŠ
v vrtincu adolescence
prihajaš sama
poskakuješ iz celice na celico
iz reže v režo
in iščeš izhod
misli
zbegane
neodločne
kujejo stihe
še vroče in upogljive
zapisujem te
popravljam
si izmišljujem nove
potem te spustim
kakor papirnatega zmaja
visoko nad ljudi
odhajaš
in s teboj del mene
za zmeraj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miro :
- 03. 11. 2013 ob 09:35
- Prebrano 741 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245.97
